ODLOČITEV – od kod v RESNICI prihaja?

ODLOČITEV – Od kod v resnici prihaja!?

Priznam, da bom zapisala zgodbo, ki je zelo občutljiva. Ampak jo bom, ker čutim, da jo moram predati. V življenju ljudje sprejemamo različne odločitve. In največkrat jih sprejemamo z zamegljenim umom in predvsem iz strahu. Dokler v sebi res ne najdemo tiste prave iskrene osebe, ki biva v nas drugače ne mora biti. Takrat enostavno nismo sposobni razmišljati s srcem in slediti notranjemu glasu. Vse preračunavamo in vodi nas samo um.

In prav tako sem tudi jaz pred sedmimi leti sprejela odločitev zgolj s svojo glavo. Takrat pač nisem vedela kaj pomeni nekaj resnično čutiti. Želela sem se poročiti in imeti dva otročka z minimalno razliko. Pri 24 letih sem pač mislila, da vse vem.

Danes lahko odkrito priznam zakaj sem želela poroko in otroke. Izvedela sem pred kratkim, ko sem začela stopati vase. Zgodba pa se je začela odvijati po končanem faksu. Od faksa in vsega učenja sem bila noro utrujena. Praktično sem bila pri svojih 24 letih utrujena tudi od življenja. Od igranja popolnosti. Poroka, družina. Vse to mi je v tistem trenutku predstavljajo varnost. Varnost, da imam ob sebi partnerja, ker sama s sabo res nisem vedela kaj bi počela. Ter otroci seveda. Družba pa nam tako ali tako narekuje čemu je potrebno slediti. Najprej štalca potem pa kravca. In tako smo sprogramirani. Šola, služba, stanovanje, družina…No pri meni je vseeno šlo malo drugače. Šola, družina, 4 leta tavanja v temi, služba ter iskanje svoje lastne notranje sreče.

Kljub družini pa še vedno nisem našla sreče. Bila sem obupna mama…mama, ki je bila prestrašena. Mama, ki je odlično kopirala vse svoje slabe vzorce. Bila sem mama, ki enostavno ni čutila svojih otrok. Kako to vem? Vem, ker zdaj ju čutim. Neverjetni občutki. Ko enostavno nisi več mama in partnerka, ki cele dneve kriči. Pa vendar sem kričala…kričala tudi globoko v sebi. Vedno, ko sem kričala in za vse krivila druge sem bila sama najbolj prestrašena. Globoko v sebi sem bila polomljena.

Nisem vonjala svojih otrok. No sedaj bi jih lahko cele dneve. In prišel je tudi trenutek, ko me je vsak dan obiskal občutek krivde. Zakaj si zamudila vsa ta čudovita leta!?

Pa sem jih res? Ne, jih nisem. Vem, da sta si naju izbrala za starša s posebnim namenom. Tako kot sem si jaz izbrala svoje. Prišla sta v najino življenje, da si skupaj predamo novo pot, nove izkušnje. Mogoče res nista imela ob sebi pomirjene mame sta pa zato ves čas imela ob sebi umirjenega očeta. In zato sem neizmerno hvaležna.

Sedaj končno razumem stavek: umirjena mati – umirjen otrok. Kar vsekakor ne pomeni, da se pri nas nikoli več ne skregamo in, da je vse kot v pravljici. Da sta otroka idealna in ubogata na prvo besedo. Ah kje pa…ampak končno sta postala spet otročka z žarom in mehkobo v očeh. Nista več prestrašena. Ko polijeta kozarec z vodo nič več strahu kako bo mati spet kričala.

Nova mami sedaj reagirala drugače. In tudi, ko dvignemo glas in spremenimo ton glasu vesta zakaj. Včasih je mati kričala brez razloga. Sedaj tudi ko se prižge rdeči alarm, da se bo mami vsak čas odpeljalo, mati več ne kriči. Ampak govori odločno iz srca z drugačnim tonom glasu kot takrat, ko se zabavamo. In otroci resnično čutijo kdaj govorite iz svojega srca.

Takrat ste odločne in prepričane same vase. In otrok se takrat ne bo upiral. Govoriti resnično iz srca pa zahteva trening. Ni enostavno, verjemite mi. In velika večina misli sedaj na svoje srce….Ampak ko ženske govorimo iz srca v resnici govorimo iz maternice…Dolga zgodba…ko bo pravi trenutek bom to z veseljem predajala in učila!!! Do takrat pa moram sama to popolnoma ozavestiti. Tudi jaz še treniram :-)

In večkrat pomislim…ko bi že takrat imela vse te občutke. Ampak ne…potem pot, ki jo moram prehoditi sama in s svojo družino ne bi bila ista. Točno to se je moralo zgoditi. In v trenutku ljubezni se nama je 2x zgodilo nekaj najbolj čudovitega.

Zame je to ponovno rojstvo. Sebe, mojih otrok. Nov začetek partnerstva. Novo življenje. Bila sta poslana, da postaneta moja – najina učitelja. Te dve čudoviti dušici s čudoviti rjavimi očkami in dolgimi trepalnicami. In vse te modre izjave, ki jih večkrat izrečeta vem, da prihajajo iz globin. In tudi partner…zberemo si ga z namenom. In jaz sem tudi ta namen spoznala.

Vse pogosteje srečujem tudi pare, ki ob sebi prav nič ne pogrešajo otrok a okolica pritiska na njih z vso močjo. Če tako čutite sledite temu…vsekakor je z namenom. Kdo pa nam ima pravico soditi!?

Prav nihče…jaz sem danes neizmerno hvaležna, da imam ob sebi partnerja – moža, ki me dnevno uči različnih stvari. Verjamem, da se še sam tega ne zaveda. In hvaležna iz srca, da sem končno postala prava mama. Mama, ki čuti. Pa to vsekakor ne pomeni, da otroka samo ujčkam. Postavljam tudi jasne meje in pravila. Skupaj z očetom.

In naučila sem se tudi, da je čas, da spustim iz svojega gnezda sina in ga predam očetu. Enkrat sem slišala od moje življenjske učiteljice in terapevtke zelo dober nasvet. Ko te sin nekaj vpraša reci, da ne veš in naj gre vprašat očeta. Dovolj je bilo 6 let varnosti…prepusti ga očetu, zaupaj in ga nauči, da bo mati vedno ob njemu ko bo potreboval tolažbo.

Ampak pravijo, da so sinovi bolj od mamic, hčere pa bolj od očetov!? Ja, sedaj razumem, ta naveza ni prava. In vleče se že leta in leta…Čas je, da naša generacija spremeni ta vzorec. In s tem bo prišel tudi trenutek, ko bodo ženske spet postale ženske in moški spet moški. Vsakemu spolu se bo nazaj vrnila tista prava energija.

Skupaj zmoremo. In našim otročkim s tem predajamo nekaj zares VELIKEGA!!!

family

Globoko v srcu prav nikoli nismo obupali…in smo veseli, da je naša pot vedno bolj skupna! Pogumno stopamo naprej…korak za korakom!!! Photo: prvo družinsko slikanje z našo Marijo (september 2011).

2 thoughts on “ODLOČITEV – od kod v RESNICI prihaja?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *