Četrtki in nedelje so dnevi, ko ne treniram. Ko telesu pustim, da si nabere novih moči. Tako kot rada treniram, rada tudi počivam.

To nedeljo pa sem imela popoldan par uric zase, ker so moji pobegnili k tašči. Zelo je pasalo, priznam :-) Morala sem napisati še račune, urediti še nekaj papirjev zato sem ostala doma. Ko sem vse uredila sem se vrgla na kavč in razmišljala kaj bi sama s sabo. Notranji glas mi je rekel naj počivam, ego se je oglasil, da bi lahko bila še malo produktivna. Sklenila sem kompromis med notranjim glasom in egom. Odločila sem se, da grem na en lahkoten tek v coni fat burn, se pravi coni udobja…Nase sem navesila  uro, pas, športno opremo in odšla ven. Se zaženem, ura pa me opominja da je moj pulz previsok. Opa Urška, rekla si v coni fat burn, pulz okoli 140. Počasi, lahkotno, na easy…tečeš za dušo, pa še maščoba se topi 😉 Priznam da sem se težko držala nazaj in vmes celo razmišljala, da bi raje delala intervale, čeprav jih na smrt sovražim. Ampak ker sem tokrat ego pustila doma, mi je uspel lahkoten tek s pulzom okoli 140, 45 min. Med tekom sem razmišljala, opazovala naravo…Na koncu sem se počutila super. Bolj super kot po intervalih seveda 😉

Pa vendar sem te dni vseeno veliko razmišljala o coni udobja, coni neudobja in o egu. Če sem iskrena se mi zdi, da so vse stvari, ki jih v življenju rada počnem bolj v coni neudobja, kot v coni udobja. Zakaj? Jah, verjetno zaradi starih vzorcev, ves čas sem se v življenju morala boriti. In še vedno vse, vsak dan znova…A ta borba zame nima negativnega predznaka. Borba mi pomeni rast. Cona udobja je zame cona slabih vzorcev, tu se počutim domače…v coni neudobja pa so strahovi, nekaj novega. Prav zaradi teh strahov se včasih ljudje nikamor ne premaknemo. Ker se bojimo, Bojimo se, če bo uspelo, smo dovolj dobri, zmoremo!??

Pa se tu oglasi še nas ego. Kaj je ego? Vsi ga dobro poznamo. Z egom ni prav nič narobe, velikokrat je lahko naš dober prijatelj, sploh v športu. V družbi pa je velikokrat naš sovražnik. Potrebno je imeti zdrav ego. Pa vendar mislim, da mora vsak od nas biti malo egocentričen…v smislu, da počneš stvari, ki te osrečujejo. Pa sem tu bolj navezujem na šport, hobije, itd…Ne bom se sedaj spuščala v razmerja, odnose. Tam je spet druga zgodba, tam nismo sami in vsekakor v vezi ne moremo početi vse kar nam paše. Zaradi določenih načel, ki smo jih sprejeli.

Jaz 5x tedensko najdem eno uro časa za trening…uh, kako egocentrična mama sem, kajne. Namesto, da bi se igrala s tamalim dvema, ju pustim in grem naredit trening. Včasih skačeta z mano, včasih se vmes skregata, včasih gledata risanko, itd…Ja, zdaj bom šele slaba mama, kajne? Prižge jima risanke, da lahko naredi trening. Uh ja…

Pa vendar mislim, da s tem več pridobita kot izgubita. Opazujeta že od malih nog zdrav življenjski slog, GIBANJE!!!

Lahko bi filozofirala v nedogled, pa ne bom. Zapisala bom le to, da sem mnenja, da mora biti vsak malo egocentričen, da preživi v tem svetu. Pa ne v smislu, da misli, da ima vse prav, daleč od tega…V smislu, da si upa podati svoje mnenje, svoj pogled na določene stvari…in da ravno tako zna sprejeti mnenja drugih. Nekdo, ki ves čas želi ustrezati drugim, slediti družbi po mojem mnenju fejka. Ja, bila sem tam in nisem bila srečna! Vem kako je, ko se z vsem strinjaš, ko ne upaš izraziti svojega mnenja…dolgo časa sem bila tam, celo otroštvo in še dlje. In vem kakšni grozni občutki so to…tišči v prsih in misliš, da boš vsak trenutek počil. Ne, hvala! Tam ne želim biti več!!!

Ko si sam, so te stvari sila preproste. Pač delaš kar želiš. Nobenega prilagajanja, nobenih kompromisov…svoboden kot ptičica na veji!

Ko si v odnosu, razmerju, ko si ustvariš družino…ja, takrat se šele začne veselica 😉 Takrat moraš spustiti svoj ego, izstopit iz cone udobja. Takrat se začne trdno delo. Pa se da, moram priznati. Ob zelo dobri organizaciji in iskreni komunikaciji…ampak spet to traja kar nekaj časa, da se naučimo…No, učimo se tako ali tako celo življenje.

Se pravi, če želi Andrej trenirati za triatlon, naj. Ampak moj ego pravi, da ne na moj račun…da se bom morala jaz vsemu odpovedati. Pa se je potrebno organizirati…jaz danes ob 8.00, ti ob 16.00, itd…Včasih je lažje, včasih je težje. Ampak SE DA!!! Ob dobri organizaciji in komunikaciji sva lahko srečna oba. In če sva srečna midva, bosta tudi najina škrata. Srečen starš, srečen otrok.

Ego gor, ego dol, cona gor, cona dol…zame je sreča takrat, ko stopimo iz cone udobja. Ko si upamo, ko povemo, ko smo lahko v odnosu svobodni. Ko si nikogar ne lastimo!

Zato se nikoli ne ustavite, borbe naj bodo nov izziv.

V življenju zmoremo veliko več kot mislimo.

Urška *

DSC_3108