Ura je 00.28, ja že zdavnaj bi morala spati. Ker seveda vem, kako zelo pomembna je regeneracija. Pa ne gre…že nekaj dni mi tole spanje nagaja. Ja, seveda vse je na kupu. Eden od otrok ozdravel, drugi zbolel, vročina, polna glava, prihajajoča polna luna, zmedene misli, veliko dela (super), itd…

Skratka, ko se z Andrejem že nekako odločiva, da se potrudiva zaspat, se zbudi Neža…vroče čelo, vročina ponoči seveda naraste. Pa še k nama bi šla spat…ok, naj bo, ker je ravno bolna, drugače spalnice res ne deliva…Čaj, svečka za zbijanje vročine…ok, počas bomo lahko zaspali. Pa spet ne gre, gledanje v zrak, premetavanje, razmišljanje…na daleč vidim utripati modro lučko na gsm-u, verjetno kakšno inbox sporočilo. Grem preverit, ker itak ne morem spat…vprašanja za prehrano, odgovorim. Potem pa še malo na hitro prečikiram facebook (ja, včasih ga celo sovražim) 😉 Tehnologija gor ali dol, včasih je samo sranje, ki nam jemlje čas…pa vendar vidim nekaj pametnega, prijateljica, ki hodi na moje treninge je lajkala in komentirala en super blog (http://majakepic.blogspot.com/)…grem prečikirat, padem not in berem in berem! Maja, btw, top shit objave ;-)Obožujem te osebne bloge, tako so čisti, iskreni, brez zaigrane popolnosti…Dobim idejo, da ko se naslednjič lotim kakšnega svojega izziva, pišem vsak dan blog 😉

Pa me vzpodbudi zadnji Majin blog…piše o popolnosti. Moramo biti res popolni…

Ja, ne bom vam jaz o tem solila pameti, ker sem sama na tem področju kar malo sado mazo…Priznam, da včasih živim v pravljici, oz., bi si želela živeti…Tam kjer je vse popredalčkano u nulo. A glej ga šmenta, življenje me vedno znova brcne v rit…preizkuša me, kako zelo sem močna, koliko zmorem, do kam lahko grem.
Vsak dan mi postavi nov izziv, včasih zaj*** na celi črti, naredim ravno obratno, kot bi si želela, včasih izpeljem perfektno. Razlika je le v tem, da včasih poslušam srce, včasih pa razum…In ja, je to popolnost?! Rada bi se naučila, da je popolnost tudi to, da kdaj v življenju pogrneš…zakaj bi si rabili vedno očitati za napake, ki jih storimo…kjerkoli že, v službi, pri otrocih, v partnerstvu, prijateljstvu, v danem trenutku pač nismo znali drugače. Se pravi, je potrebno še rasti in delati na sebi.

Uh ja, težko delo tole delanje na sebi, kajne? Včasih se ti zdi, da si naredil že toliko, da si že res TOP SHIT, a lahko ti že čisto mala situacija da vedeti, da moraš storiti še ogromno…in dobiš občutek, da si na začetku. Zakaj že…verjetno zato, ker TI to zmoreš, to je pri meni velikokrat dobra tolažba.

Skratka, kaj je popolnost? Nimam pojma, če priznam…oziroma v svoji pravljici že vidim popolnost, ki pa je roko na srce čisto nerealna in v tem svetu enostavno ne more obstajati!!! Mi pa ravno ta pravljična popolnost dela problem v realnem svetu…Se pravi, bom pa korak bližje k P-ju od popolnosti, če si bom dovolila biti nepopolna, svobodna…

Ampak ja, moj oven je trmast, ne popušča, vse more biti u nulo. A dragi moj oven, ne gre vedno tako, VČASIH ENOSTAVNO NE ZMOREM.

Pa moram kot trenerka res predstavljati osebo, ki v življenju zmore VSE. Mah, halo, kdo od nas sploh zmore vse…prav nihče!!! Vsi imamo srce, vsi imamo vest, vsi imamo solze…Eni jih pokažemo, drugi jih trdno skrivajo.

Vem pa nekaj, da so heroji zame le tisti, ki si upajo iskreno pokazati svoja čustva in o njih tudi spregovoriti!!!

Skratka, poglodam še tole zeleno papriko in vam zaželim sladke sanje.

urška vreča kick