KLIC SRCA

(8.8.2017)

Z stranko se končno po mojem in njenem dopustu spet ujameva z urniki in štartava s treningi.
Z njo je vedno zanimivo.
Pri treningih se ne šparava.
Ona zmore.
Ponosna sem na njo.
Ko gledam njeno hrbtenico in držo.
Z rednimi treningi nama je uspelo popraviti in na novo zgraditi marsikaj.
Teme pa najine.
Za nekatere nenavadne, za najini Duši pa pravi Blagoslov.
Ko ji razlagam eno svojo zgodbo mi čisto iz nenada reče, da bere eno knjigo, ki je podobna eni situaciji v moji zgodbi.
Hvalabogu sva s treningom končale.
Ker v tistem trenutku ne bi zmogla niti enega giba več.
Ona me je razumela.
Oziroma razumela je mojo reakcijo.
Za sabo mi da še toplo zelenjavno juho (vedno me razvaja s kulinaričnimi presežki).
Hvala M.
Pomahava si v slovo.
Do četrtka zjutraj, ko imava spet termin.
Usedem se v avto in odpeljem proti domu. Čez ovinke in klance. Celo pot me spremlja sonce in del poti tudi gozd.
Težko mi je.
Dihanje je rahlo oteženo.
Znotraj sebe začutim situacijo.
Čutim, da je stara – zelo stara.
Ni od tu.
Komaj vozim.
Sem trda in hkrati čisto mehka.
Težko opišem.
Peljem domov.
Komaj.
Glas v meni mi reče, da z avtom zavijem na makedam cesto.
Razum me opozarja da se mi verjetno meša.
Zavijem.
Spustim nogo, ki je na gasu.
Avto pelje sam.
Prisežem.
Samo usmerjam volan.
Mislim da se mi meša.
Še vedno se vozim.
Vozim po vozni gozdni poti.
Potem začne gas sam od sebe popuščati.
Vidim prostor.
Čutim, da moram ustaviti tu.
Ustavim.
Srce utripa.
Strah me je.
Strah me je da bi prišel kakšen pes.
Njih me je strah že celo to življenje.
Kljub strahu stopim ven.
Koraki me nesejo do drevesa.
Objamem ga.
Grem nazaj proti avtu ker me je še vedno strah.
A obrnem.
Grem nazaj do drevesa in odtrgam liste iz malih vejic.
Zatlačim si jih pod športni moderc.
Čutim, da morajo biti tam.
Pri mojem pleksusu.
Pri mojih prsih.
Vrnem se nazaj v avto.
Sedim v avtu.
Ne vem kako dolgo bom še sedela.
Toliko časa kot bom čutila, da je potrebno.
Danes sem sama doma.
Do naslednje stranke je še nekaj časa.
Ne bom se omejevala.
Verjetno ni naključje.
Razumem?
Ni pomembno.
Zaupam.
Hodim.
Delujem.
Solze polzijo.
Tokrat so drugačne.
Samo so.
Noge so mehke in težke hkrati.
Čutim da skozi mene teče ven…ven vse tisto, kar ni moje. Kar ni bilo moje.
Vse tisto kar sem želela…zaradi razuma.
Z listi na prsih čutim telo.
Hvaležna, da si končno dovolim.
Dovolim biti sama sebi Celostna.
Da se ne omejujem več samo z “nalepkami” kdo sem.
Sem trenrka ali sem LifeCoach ali sem terapevt.
Sem Urška.
Duša tako kot Ti in Ti…
Človek.
Oseba.
Prišel je čas.
Da si dovolim.
Da si priznam.
Moj – Naš Center Celote je poznal moje poslanstvo očitno že pred mano.
Sam si je izbral ime.
Sem Celota in samo na takšen način Vam znam pomagati.
Ne morem se ukvarjati samo z vašimi telesi, če pa v Vas vidim tudi rane vaše Duše, ki čakajo, da jih osvobodite.
Ki čakajo, da jih spet slišite.
Slišite Sebe.
Začutite svoje telo.
Brez nasilja nad sabo.
Z užitkom.
Da se povežete skozi gibanje z vsako celico znotraj Vas..
Ne morem Vas ubijati z intenzivnimi treningi, če vidim, da potrebujete le nežno raztezanje.
Ne morem več, žal…
Ne morem več nazaj.
Niti ne želim.
Sem to kar sem.
Ni pomembno KDO sem.
Pomembno je, da svoje delo opravljam Srčno in z vso Odgovornostjo.
Jaz sem Le Kapljica v Oceanu Življenja in hkrati VSE sebi.
Ne trudim se več ugajati.
Zato mi je že zdavnaj zmanjkalo moči.
Predvsem želim čimbolj ugajati SEBI…in vsem tistim, ki so pomembni skupaj z mano vsakega mojega Vdiha in Izdiha.
Tistim, ki me imajo radi z vso mojo Celoto.
Z mojo temo in svetlobo.
Ljudje poiščemo tisto kar rabimo ne glede na razdaljo in izgovore.
Sklepam iz sebe seveda.
Ko mi včasih kakšna stranka reče, da še ni pripravljena na določene spremembe in išče izgovore ji rada rečem, da očitno še ni dovolj v dreku.
Sprejemam.
Razumem.
Včasih bolj, včasih manj.
Se pa trudim, to šteje.
Vem le, da sem hvaležna da lahko skupaj soustvarjamo CELOTO.
Hvaležna za vse ljudi ob katerih sem lahko Jaz JAZ.
Da širimo naše zavedanje.
Si pomagamo.
Ker je lažje.
Ker je tako prehod mehkejši.
Ker je lepo imeti ob sebi istomisleče ljudi.
Ni naključij.
Vse je tu.
Vse je v Nas samih.
Vsi smo učenci in učitelji.
Dovolite si potovati skozi Gibanje do svojih najvišjih potencialov in mesta, ki vam pripada v tem Življenju.
Ker si Zaslužite.
Objem, U.
IMG_5647